Smo štiričlanska družina, ki si je svoj raj na zemlji ustvarila v manjši vasici z imenom Potočna vas, na obrobju Novega mesta, prestolnice Dolenjske. Okoli hiše imamo velik vrt s travnikom in sadovnjakom, nekaj deset metrov od hiše, pa teče potok Bezgavec. Torej pravi raj za ljudi in živali.
Ex Horto Albo je na novo ustanovljena psarna pasme hovawart. Čeprav bi lahko rekla, da naše pasje korenine segajo daleč nazaj v leto okoli 1950, ko je z vzrejo lovskih psov začel moj ded, smo sami popolni začetniki na tem pasjem področju. Trudili se bomo, da bodo mladiči iz naše vzreje tipični, zdravi in karakterno trdni hoviji, prijazni in razigrani, nam in predvsem svojim novim lastnikom v veliko veselje in ponos.
Jeseni leta 2005 smo se odločili, da kupimo psa pasme hovawart. Zbrali smo veliko podatkov o pasmi, tudi na srečanje kluba v Domžalah smo se odpravili, da si jih ogledamo, spoznamo njihov karakter in v živo vidimo vse tri barvne različice. Pogovarjali smo se s slovenskimi vzreditelji in lastniki hovijev, da bi izvedeli čim več koristnih nasvetov in informacij.
V prvi polovici leta 2006 naj bi v naš dom prišla črno-rjava psička. Tu pa se je zapletlo. Tisto pomlad v Sloveniji ni bilo nobenega legla hovijev, zato smo se odločili, da poskusimo srečo čez mejo. Kontaktirali smo v avstrijskem klubu za hovawarte gospo Christine Weingartner. Dala nam je naslove treh vzrediteljev, ki so pričakovali legla. Pri prvem so bili mladički že vsi oddani, pri drugem pa se je skotila le ena psička, ki je že imela lastnika. In zakaj že pravijo, da drži pregovor v tretje gre rado? Ja, pri nas se je že izkazalo, da pregovor ni privlečen za lase. Tako smo pri tretji vzrediteljici, gospe Moniki Kuschey, bili prvi, ki smo se zanimali za črno-rjavo samičko. Že takoj naslednji dan sva se z možem odpeljala v Avstrijo na obisk k vzrediteljici, da si ogledava bodočo mamico, ki je bila kak teden pred kotitvijo. Pot naju je peljala preko prelaza Jezersko v vasico Globasnica, kmalu za mejo. Gospa je imela velik ranč, saj se je ukvarjala tudi z vzrejo konj pasme Trakehner. Pred vhodom na ranč naju je pričakala zelo glasna, razposajena in za bodočo mamico zelo gibčna psica Europa. Oči so nama obstale na njej, njena črna dlaka je blestela v sončni svetlobi. Kmalu smo se pogovarjali kakor stari prijatelji. Gospa nama je pokazala vso dokumentacijo o psički, opravljenem vzrejnem pregledu obeh staršev in začudena sva ugotovila, da je očka bodočih mladičkov nihče drug, kot Bellfast, mednarodni šampion nemškega porekla, ki živi v Sloveniji. Ko sva odhajala, nama je gospa obljubila, da takoj, ko bo kaj novega, pokliče.
V nedeljo, 11. junija, je zazvonil telefon. Klicala je Monika. Vsa vesela nam je sporočila: Otroci so tu! Europa je skotila 9 zdravih, krepkih mladičkov, 4 psičke in 5 psov. Vsi so črno-rjavi.
In tako se je začelo!
Zakaj ime EX HORTO ALBO?
Novo mesto je poznano po številnih arheoloških najdbah. Eno takih najdišč se nahaja na zemlji mojih prednikov. V letih 1973 in 1977 so arheologi naleteli na nekropolo na Beletovem vrtu. Izkopanih je bilo preko 300 rimskih grobov, v njih pa je bilo najdenih največ lepih glinenih posod, zelo različnih oblik, kovinskih fibul in orožja. Vse najdene predmete, teh je kar 1429, je moč videti razstavljene v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in v Narodnem muzeju v Ljubljani. Najdišče so poimenovali po našem priimku Beletov vrt ali v Latinščini HORTO ALBO.
V teh vrsticah pa bi se rada zahvalila:
-
Moniki Kuschey, najprej za Alesso, za vso pomoč pri vzgoji, za vse nasvete in za prijateljstvo, ki upam da nikoli ne ugasne.
-
Vsem mojim domačim, ki me v tem podpirajo, naši Tei za fotografiranje na vseh razstavah, srečanjih , počitnicah,...
-
Dušici Bučer za požrtvovalno pomoč pri vzgoji, za vse nasvete o razstavah, za podporo v vseh težkih dneh, ki jih ni bilo malo in za prijateljstvo, ki mi veliko pomeni..
-
Niki in Bojani, dobrima prijateljicama, ki me vedno v vsem podpirata in poslušata, kadar rabim nekoga za pogovor
-
Tanji, Borisu , Milanu in Andreji za prijateljstvo in podporo
|
