AVSTRIJA: ZUCHTTAUGLICHKEITSPRÜFUNG (ZTP)
ZTP - Zuchttauglichkeitsprufung ali po domače Avstrijski vzrejni izpit
7.3. smo se že zgodaj zjutraj s svojimi psi, odpravili v Avstrijo, na njihov vzrejni izpit. Le-tega organizira avstrijski klub za hovawarte v različnih krajih nekajkrat na leto. Tokrat je bil vzrejni izpit na poligonu v Leibnitzu. Iz Slovenije se je izpita udeležilo 5 psov s svojimi lastniki. Eni so imeli izpit JB (Jugendbeurteilung, vmesna stopnja pred končnim izpitom), drugi pa »taprav« vzrejni izpit (ZTP, Zuchttauligchkeitpruefung). Sodnica Sigrid Darting-Entenmann (D), specialist za hovawarte, je bila zelo prijazna, a obenem zelo stroga. Alessa je bila od naših psov zadnja na vrsti, tako sva se res kar načakali, a poligon je njena poslastica in nekako sem vedela, da z delom na njem ne bova imeli pretiranih težav. Živahna kot vedno je z menoj, majčkeno vseeno nervozno vodnico, pogumno vstopila na poligon.
Sodnica jo je celo pretipala in zelo natančno pregledala: najprej celo telo, natančno po členkih cel rep, preštela je vse zobe, določila barvo in obliko oči ter barvo ter dolžino dlake. Na vrsti je bilo merjenje. Premerijo res natančno »od prve do zadnje dlake« vsakega psa. Najprej višino, potem dolžino psa, nato širino, višino in obseg prsnega koša ter obseg prednje tačke. Določi se barva in velikost oznak (pri črno-rjavih psih), oblika glave, nastavitev repa in uhljev. Odtekle sva en ali dva kroga, da sodnica vidi psa v gibanju s strani, spredaj in zadaj. Prvi del, pregled pri sodnici je s tem končan, sledijo naloge, ki so na prvi pogled enostavne, a v praksi že ni tako.
Igra z lastnikom je prva naloga, lastnik se s psom poigra in med igro igračo zaluča v kup plastenk. Pes mora igračo poiskati in jo prinesti nazaj k lastniku.
Sledi ji igra s tujo osebo-markerjem. Marker s svojo, torej za psa tujo igračo, vstopi v igro in si z lastnikom podaja igračo, pes teka od enega do drugega, da bi igračo ujel. Ujame jo v četrti podaji pri markerju in se skupaj z markerjem, cukajoč za igračo, vrne do lastnika.
Sledi pobeg markerja z igračo. Psa držiš za ovratnico, medtem ko se marker v teku z igračo v roki oddaljuje. Ko je oddaljen kakih 20m, spustiš psa, le ta mora ujeti bežečo igračo in jo prinesti k lastniku. S tem je igra zaključena.
Sledi preizkus nagona po plenu brez tuje osebe. Na dolgo vrv je privezana igrača, vrv pa je speljana preko cik-cak postavljenih količkov, v dolžini 20m. Na drugi strani nekdo vleče vrv in igrača-plen beži mimo količkov sem ter tja. Pes mora pokazati svojo spretnost in zainteresirano teči za plenom, ga skušati ujeti.
Na vrsti je skupina ljudi. Lastnik svojega psa na povodcu poda sodnici, sam pa se odpravi v skupino 10 ljudi, ki je oddaljena kakih 15m. Skupina lastnika zapre v sredino in lastnik glasno pokliče psa. Sodnik ga spusti, pes mora priteči v skupino in se zriniti mimo ljudi do svojega lastnika. Da bi bila naloga še težja, se tisti, ki stojijo nasproti prihajajočemu psu na hitro obrnejo proti psu, ko le ta pride do skupine. Naloga je končana, ko pes pride v krog do svojega lastnika. Nato se skupaj s sodnikom odpravita dalje po gozdni poti.
Na vrsti je zvočna motnja. Na sodnikov znak, lastnik spusti dolg povodec, na katerem je pes privezan. Po nekaj trenutkih z višine na pločevino pade debela veriga, da močno zaropota. Pes mora z zanimanjem verigo povohati.
Naslednja vaja je srečanje tuje osebe. Oseba oblečena v pelerino, s klobukom na glavi in temnimi očali teka v oddaljenosti 10m sem ter tja, počepa, kašlja in se čudno obnaša. Pes jo lahko nalaja, ne sme pa kazati znakov agresije. Na sodnikov znak lastnik stopi do osebe in ji sname klobuk ter očala, pes pa mora mirno priti do osebe in jo povohati.
Sledi reakcija na strel. Zopet na sodnikov znak spustiš psa in z oddaljenosti nekaj korakov od psa nekdo 2x ustreli. Pes mora ostati miren.
Na vrsti je vaja optična motnja. Pes je spuščen, ko se iz gozda direktno proti njemu počasi bližajo sani, na njih pa sedi živobarvna silhueta lutke, ki ima na ušesih zvončke. Počasi in vztrajno (kakor sproti veleva sodnik s svojo kretnjo) se sani bližajo in se ustavijo dva do tri metre od lastnika. Pes mora lutko povohati.
Naslednja naloga je še ena optična motnja. Na gozdni poti, kjer gre pes z lastnikom in sodnikom, kar na enkrat kak meter od psa , ki ni privezan, iz tal v hipu »vstane« silhueta človeka. Pes ne sme zbežati in mora le to čudno reč povohati.
Eden najtežjih delov izpita je bil za naju preizkus poguma psa. Nikoli prej ni bila Alessa postavljena v tako situacijo, zato nisem imela pojma, kako bo odreagirala. S psom, ki ga močno držiš na 2-3 metrskem povodcu, se postaviš sredi poligona. Izza zaklona, kakih 20m od psa, se pojavi marker, ki grozeče, s palico prihaja nad psa. Pes mora pokazati reakcijo, a vendar se pri tem ne sme umakniti, skriti za lastnika. Tu pa priznam, da mi je srce že močno tolklo, saj je bila skoraj zadnja naloga in tudi hudo pomembna. Alessa je kar stala, marker se je kar bližal in bližal, ona pa kot da se ni zanimala zanj. Gledala je naokrog, tudi ven iz poligona med publiko (saj veste, na takih izpitih je ponavadi veliko prijateljev, ki res držijo pesti za te in povrh vsega te opazujejo vsi prisotni in ostali udeleženci), a vsake toliko pa ga je le ošvrknila s pogledom. Ko se ji je marker približal do za njo kritične točke, približno 5m stran, mu je jasno sporočila, da tak čudak nima kaj iskati tako blizu naju in mahati s palico. Zagnala se je proti njemu in ga z lajanjem opozorila, naj ne hodi bliže. Kamen, kaj kamen, skala se mi je odvalila od srca, ko je sodnica dvignila roko in rekla OK! Uff, najtežji del je bil za nama.
Sledila je vaja »preizkus nevtralnosti«, v kateri se je gibal isti marker, ki nama je prej grozil s palico, a se je tokrat prijazno vedel. Še vedno je imel palico v roki, le da jo je sedaj nosil ob telesu obrnjeno navzdol. Z Alesso sva morali v to skupino, da sodnica vidi njeno reakcijo po preizkusu poguma. Odrezala se je dobro in ta isti marker, ki nama je prej grozil, se ji zdaj sploh ni zdel nič nevaren in je z menoj sproščeno šla skozi skupino.
Na samem koncu je bila še enkrat igra psa z lastnikom, ki se je je Alessa zelo razveselila, tu sodnik preveri, ali je po tako napornem psihološkem testu pes še v stanju igrati se. Odigrali sva se res dobro in veselo. Sledila je pohvala in nagrada psu.
Tako je bil ZTP zaključen, sodnica je pred vsemi še razložila in opisala Alessino vedenje, povedala je, da je Alessa zelo temperamentna psička, pogumna in zelo prijazna.
Lahko samo še dodam, da je Alessa prva slovenska hovawartka z opravljenim Avstrijskim vzrejnim izpitom/ ZTP-jem. Upam, da se nama kmalu pridruži še kakšna.
Mogoče se sprašujete, kaj nama je bilo vsega tega treba, ko pa že imava opravljen vzrejni pregled v Sloveniji? ZTP je veliko zahtevnejši in tako pridobljena ocena psa je skupek pomembnih podatkov, ki bi se jih moral zavedati vsak lastnik.
Alessa je ZTP uspešno opravila pri sodnici Sigrid Darting-Entenmann (D), 7.3.2009.
|
